Prihod v Medino

Po večdnevnem potovanju sta prispela v Jatrib, ki je postal odtlej znan pod imenom Madinat an-Nabi, Poslančevo mesto, oziroma kratko Medina. Medinski muslimani so bili že pred tem gostoljubno sprejeli svoje brate in sestre v veri, ki so se morali izseliti iz svoje rodne Meke. Tako so dobili vzdevek Pomočniki. Mohameda saws so sprejeli v kraju Kuba na južnem obrobju medinske oaze.

Urva, az-Zubejrov sin, nam je o njegovem saws prihodu zapustil naslednje poročilo:

Umik iz Meke

Prisega v Akabi je bila za muslimane pomemben korak naprej. Muslimani v Meki so bili neprestano tarče besednih in fizičnih napadov in drugih pritiskov s strani mekanskih častilcev idolov, ki so jih v nekaterih primerih izvajali celo bližnji sorodniki in sosedje. Možnost umika v Jatrib je pomenila upanje v varnost, a je imela tudi svojo ceno: dokončna prekinitev stikov z domačim družbenim okoljem in odpoved materialnim dobrinam, ki so jih morali pustiti za sabo, kajti selitev je potekala na skrivaj. Mekanski idolatorji so namreč skušali umik preprečiti, saj so se zavedali naraščajoče moči muslimanov in bali so se maščevanja za svoja zla dejanja. Kasneje, ko je islam prevladal in so muslimani tudi dejansko zavzeli Meko, se je ta bojazen izkazala za neupravičeno, a mekanski idolatorji so sodili po sebi in bili v strahu pred tem, kar bi sami storili, če bi prestali to, kar so prestajali muslimani.

Prisega v Akabi

Kakor so obljubili, je skupina mož iz Jatriba po letu dni ponovno obiskala Mohameda (saws) v Meki. Tokrat je skupina štela dvanajst ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti, kar je oznanjeval Allahov poslanec (saws). Prisegli so, da ne bodo pridruževali drugih božanstev Allahu, da ne bodo kradli, prešuštvovali, ne ubijali hčera*, da ne bodo obrekovali, ter da bodo ubogali Allaha in Njegovega poslanca.

Nočno potovanje

V času, ko je bil položaj muslimanov v Mekki negotov, se je zgodil dogodek, ki je bil s svojo izjemnostjo in seganjem preko meja izkušenega, velika preizkušnja trdnosti njihove vere.

Neke noči je Allahov poslanec (saws) spal pri Kabi, ko ga je prebudil angel Gabrijel. Odpeljal ga je do vrat, kjer ga je čakala bela jezdna žival. Z njeno pomočjo je bil prenesen v Jeruzalem k mošeji al-Aksa. Tam je srečal prejšnje poslance, med njimi Abrahama, Mojzesa in Jezusa, in jih vodil v molitvi. Ponujeni sta mu bili dve časi: ena z vinom in druga z mlekom. Izbral je mleko in zavrnil vino. Ob tem je Gabrijel dejal: “Voden si bil prav, k pravi naravi človeka, in tvoji ljudje bodo prav tako. Vino ti je prepovedano.” Nato je bil odpeljan skozi vrata nebes. Videl je mnoge angele. Eden od njih mu je odprl pogled na Ogenj in neizmerno trpljenje, ki vlada tam. Med vzponom v nebesa je (saws) znova srečal prejšnje poslance in končno prispel do točke, ki je ni prestopil nihče drug. Od tam je bil vzet v Allahovo prisotnost. Potem se je vrnil nazaj.

Srečanja v Mekki

V Mekki je Mohamed (saws) iskal podporo med posamezniki in skupinami, ki so tja prihajale na romanje ali po trgovskih poteh.

Ena takih skupin so bili sinovi Amr ibn Saasa, ki so prišli na sejem Ukaz. Govoril jim je o svojem poslanstvu in jih vprašal: “Ali ste me pripravljeni vzeti pod svojo zaščito, kakor Allahovega poslanca, dokler ljudem ne prenesem, kaj jim moj Gospodar nalaga in izpolnim svojo dolžnost? Nikogar izmed vas ne bom silil.” Odgovorili so: “Ne bomo te podili stran, niti verjeli vate. Te bomo pa vzeli pod našo zaščito, dokler ne izpolniš svojega poslanstva.”

Izven Mekke

Prvo mesto izven Mekke, kamor je Mohammed (saws) odšel, da bi našel podporo in povabil prebivalce v islam, je bil Taif. Njegov sopotnik je bil Zajd bin Harisa, nekdanji sužnej, ki ga je osvobodil. Taifskim voditeljem je razlagal islam, predanost Edinemu Bogu, in jim skušal dopovedati, naj se odrečejo čaščenju idolov, ki so jih bili sami postavili. Naletel pa je na odklonilen odnos; mestni veljaki njegovega povabila v islam ne le niso sprejeli, pač pa so se eden za drugim iz njega pričeli norčevati. Svojim sužnjem so naročili, naj se postavijo ob cesto, po kateri je hodil, in ga nadlegujejo. Tako ravnanje se je nadaljevalo, dokler Mohammed in Zajd nista zapustila mesta. Tedaj je naščuvana množica za njima metala kamenje, tako da sta morala bežati. Zasledovali so ju še, ko sta bila že daleč iz mesta.

Izobčenje

Čeprav so se muslimani znatno okrepili, ko sta se njihovemu gibanju pridružila dva neustrašna in vplivna moža, Hamza in Umar, pa mekkanski idolatorji niso opustili preganjanja muslimanov in namere, da ubijejo Mohameda (saws). Tega pa ni bilo mogoče storiti, dokler so ga varovale sorodstvene in plemenske vezi. Zato so še bolj kot prej pričeli pritiskati na tiste, ki so zaradi družinskih vezi ščitili muslimane, posebej na Abu Talib-a, Mohamedovega (saws) strica. Vendar s pregovarjanjem niso uspeli priti do svojih ciljev. Najbolj goreči med njimi so nato dosegli, da vse, tako muslimane, kot tiste, ki niso pripravljeni pretrgati vezi z njimi, izobčijo. Sestavili in zapisali so deklaracijo, ki je prepovedala vsakršne stike z njimi.

Umar, Hattabov sin

Medtem ko so muslimani, ki so bili najbolj izpostavljeni preganjanju, zapustili Mekko in odšli v Abesinijo, je manjši del muslimanov ostal v Mekki. Mekkanski velikaši, ki jih je širjenje islama njihovemu zatiranju navkljub presenetilo, niso več prav vedeli, kaj storiti. To so bili ponosni ljudje, zvesti uveljavljenemu družbenemu redu. Niso znali predvideti posledic Mohammedovega (saws) klica, in skušali stari red zaščititi pred spremembami. Po drugi strani so se bržkone zavedali zablod svojega načina življenja. Občudovali so duhovno predanost muslimanov in plemenitost medčloveških odnosov, h katerim so ti pozivali. Ker pa v sebi niso imeli gotovosti in niso poznali pravega smisla življenja, je ta notranja razdeljenost le še povečevala njihovo napetost. Podkrepljeni s slepim ponosom in neprestano ponavljanimi predsodki so se, po tem, ko so izčrpali druge možnosti, odločili za skrajni ukrep: Mohammeda (saws) je treba ubiti.

V Abesiniji

Med nekaj več kot sto muslimani, ki so poiskali zatočišče v Abesiniji, so bili tudi nekateri sinovi in hčere uglednih mekkanskih družin. Mekkanski voditelji so potem, ko so izvedeli, da je abesinski kralj begunce sprejel in jim ponudil zatočišče, sklenili, da k njemu pošljejo dva odposlanca z misijo, da od kralja zahtevata vrnitev beguncev. To sta bila spretni govornik Amr ibn al-As in Abdallah ibn Abi Rabi’ah.

Prva leta

Sprejemanje razodetja, ki je bilo zaupano izbranim posameznikom skozi vso človeško zgodovino, je naloga, ki ji ni enaka nobena druga življenjska izkušnja. Allahovi Poslanci -naj bo mir nad njimi-, ki jim je bil dan ta posebni dar, so bili poleg tega vselej soočeni z nasprotovanjem pokvarjenih ljudi. Abraham, Mojzes , Jezus in drugi -naj bo mir nad njimi- nikomur ni bilo prizanešeno ne zasmehovanje ne grožnje s smrtjo. Mohammed (saws) ni bil izjema.